Kaj, če se ne bi na nič vezali? Kaj, če se ne bi o ničemer mnenjsko opredelili? Kaj, če tega jadra ne bi spustili in bi si samo dovolili pluti po morju mnenj, ne da bi se dokončno odločili, kje bomo zasidrali svojo barko?

Medij nove dobe se na eni strani zdi kot medij, ki vam prinaša informacije, a to ni poslanstvo te sfere. To ni MIND.

Ljudje se težko sesujemo vase. Um stalno išče poti ven iz neudobnega stanja, išče razloge in načine zato, da se ne bi spustili v brezno našega notranjega prostora, ki ga odpirajo ščemeči občutki nelagodja na površju.

To povzroča iluzije in razdore med nami. Ko sodimo, se obsojamo ali sebe povzdigujemo nad drugimi, ne rušimo mostov med nami, temveč jih učvrščujemo. Postajamo vse bolj osamljeni in izolirani, namesto da bi se povezovali, se družili in spoznavali.

Zakaj tako boli občutek, da te človek ne razume? Ti se trudiš razjasniti njegov pogled, razširiti njegovo miselno predstavo, da mu lahko vrineš svoj prav. Zakaj?

Ljudje se bojimo svoje moči. Bojimo se biti pametni, inteligentni, čustveno razgaljeni in lepi.

Vsakič, ko čustveno odreagiraš, predaš svojo moč. Vsakič, ko se čustveno odzoveš na dejanja ali besede drugih ljudi, svojo energijo preliješ k drugemu. Tebi je posledično zmanjka. V tem je moč čustev – čustva so energija.

Ko nismo sigurni, katero pot bi izbrali zase, ne gre toliko za dejansko zmedenost, kot gre za strah pred tem, da bi s svojo odločitvijo razočarali druge.

Eden je še zmajček, majhen, ko si ti včasih bil. Nagajiv je, včasih vrešči in tuli, ker ne dobi “igračke”, ki jo v tistem trenutku potrebuje.

Osvobodi se vsebin, ki jih zadržuješ iz čustvene navezanosti ali lažnega občutka varnosti. Ker verjameš: “Če je v tebi, je na varnem”. Pokaži svetu svoje barve.