Ko so nas učili, da potrebujemo pohvalo za dobro opravljeno nalogo ali delo, smo se trenirali za odvisnike.

Če vas je navdušil prvi del Ledenega kraljestva, je dvojka absolutno vredna ogleda.

Kaj, če se ne bi na nič vezali? Kaj, če se ne bi o ničemer mnenjsko opredelili? Kaj, če tega jadra ne bi spustili in bi si samo dovolili pluti po morju mnenj, ne da bi se dokončno odločili, kje bomo zasidrali svojo barko?

Medij nove dobe se na eni strani zdi kot medij, ki vam prinaša informacije, a to ni poslanstvo te sfere. To ni MIND.

Ljudje se težko sesujemo vase. Um stalno išče poti ven iz neudobnega stanja, išče razloge in načine zato, da se ne bi spustili v brezno našega notranjega prostora, ki ga odpirajo ščemeči občutki nelagodja na površju.

Njeno ranljivost smo zamenjali za šibkost. Njeni hrabrosti spodrezali krila in jo prepričali, da je njen dom kletka družbenih norm, “sprejemljivosti”, umetnih pravil, fasad.

To povzroča iluzije in razdore med nami. Ko sodimo, se obsojamo ali sebe povzdigujemo nad drugimi, ne rušimo mostov med nami, temveč jih učvrščujemo. Postajamo vse bolj osamljeni in izolirani, namesto da bi se povezovali, se družili in spoznavali.

Zakaj tako boli občutek, da te človek ne razume? Ti se trudiš razjasniti njegov pogled, razširiti njegovo miselno predstavo, da mu lahko vrineš svoj prav. Zakaj?

Ljudje se bojimo svoje moči. Bojimo se biti pametni, inteligentni, čustveno razgaljeni in lepi.

Vsakič, ko čustveno odreagiraš, predaš svojo moč. Vsakič, ko se čustveno odzoveš na dejanja ali besede drugih ljudi, svojo energijo preliješ k drugemu. Tebi je posledično zmanjka. V tem je moč čustev – čustva so energija.