Dobrodošli na MIND. Za vas izbiram in ustvarjam vsebine Petra Košič. Moja vloga?

Poleg novinarstva in komunikacije se intuitivno spoznavam, treniram in učim izven svoje poklicne stroke. Zanimajo me holistični pogledi na človeka in življenje. Preizkušam rada stvari in prakse, ki me vračajo k notranjemu ravnovesju, ker se mi zdi skrb za naše notranje stanje pomembnejša od zunanjih dejavnosti.
Vse, kar se na zunaj udejani v našem življenju, uresničimo sami. Kaj je vodilo tega, kar iz nas ustvari materijo? Energija.
Zato se mi zdi ključnega pomena vlagati svoj čas v prakse, s katerimi negujemo svojo vitalno in življenjsko energijo.
To ne vključuje le prehrane, gibanja in osnovnih potreb našega telesa, naše fizike. Ta potrebuje tudi občutek varnosti, saj šele sproščeno telo lahko svobodno poje, se giblje in ustvarja. Poleg osnovnih materialnih potreb je potrebna tudi čustvena higiena in zato da jo lahko uresničimo, potrebujemo imeti občutek varnosti. Šele ko se človek počuti varnega, lahko iz sebe sprosti zastala čustva, ki se v tebi naberejo skozi ure, dneve, tedne, mesece in leta.
Če živimo pretežno ujeti v svojem intelektualnem delu življenja, to prevzame nadzor nad našimi izbirami in zlahka zgrešimo stik s svojimi notranji senzorji, ki nam stalno sporočajo naše potrebe.
Ni stvar v tem, da človek ne bi vedel, kaj potrebuje v vsakem trenutku. Gre za to, da si ne prisluhne.
Kadar izgubimo stik s seboj in takšno življenje negujemo leta, desetletja, potrebujemo umetno ustvariti prostor, v katerem se bomo počutili dovolj varne, da se bomo počasi spuščali nazaj v svoje telo. Kljub temu, da so naša telesa na zunaj lahko videti odlično, fit in urejena, ni nujno, da polno zares živimo v njih. Živeti v umu ne pomeni biti prizemljen. Ko si resnično v telesu, v njem najdeš umiritev od uma, vez z višjo zavestjo, osvoboditev od čustvene nesnage, zato duhovne prakse, kot je meditacija, spodbujajo prizemljevanje.
Spustiti moramo sodbe do pojma duhovnosti in osebne rasti, če želimo resnično v svoje življenje privabiti umiritev in sproščenost, ki jo iščemo z umom. Tako se zgodi težko pričakovani dopust, ki ga prespiš, fizično ali mentalno, ker si enostavno preutrujen od življenja, da bi si napolnil svoje življenjske celice z novo energijo. Dopust je tako pogostokrat regeneracija, ne pa pospešek za življenje.
Je bolj pot nazaj, polnjenje izpraznjenega tanka, kot pa nabiranje dodatnega goriva za življenje.
Kako ven iz občutkov izgorelosti?
Z vsakodnevno prakso, ki te umirja, pomirja, neguje in krepi vez s tvojo dušno naravo. V praktičnem smislu to pomeni, da je treba poiskati načine, s katerimi uravnovesimo tempo, ki ga živimo skozi dan. Če večino časa presedimo in smo mentalno zaposleni, telo potrebuje fizično razbremenitev. Ni nujno, da potrebujemo popolno fizično nasprotje tega, kar smo doživljali čez dan. Po urah sedenja ni nujno potrebna fizično naporna vadba, pravzaprav ti lahko celo škodi. Če si čez dan mentalno preobremenjen, je telo kljub sedenju v stresu in potrebuje pomiritev, ne pa dodatne obremenitve.
Lahek sprehod je odlična praksa za umiritev uma, razbremenitev telesa in povezavo z duhom v sebi. Stik z naravo pomirja našo auro, že samo zelenje v stanovanju veliko pripomore k večji pomiritvi in razbremenjenosti. Tudi eterična olja, sveče, naravne cvetlične esence, zeliščni čaji. Včasih je za preobremenjeni um meditacija kot šok za mentalni sistem. Iz popolnega kaosa se je težko na silo umiriti. V tebi se lahko pojavi upor, ker ne zmoreš priti do želene umiritive, kar vodi v samoobtoževanje in samo še pripomore k slabemu počutju. A z vztrajnostjo se vsaka praksa izboljša, tudi ta.
Upor je vselej znak spremembe, ki nastaja.
Negujte svoje izbire, izbirajte podporne misli zase in za druge, ki v vas vzbujajo nelagodja. Ljudje niso zločinci, ki bi prežali na vas in vas želeli namerno uničiti. Človekova ravnanja povedo več o njem samem in njegovem notranjem počutju kot o vas, tudi kadar zadevajo vas. Tega se je dobro zavedati, da se ne obremenjujemo preveč z dejanji drugih ljudi, ko škodo utrpi naš notranji svet, temveč se z vso svojo pozornostjo usmerimo v to, da v sebi pomirimo stanje in uredimo svoj notranji dom.
Tam bivamo cel čas.
Z ljubeznijo, Petra

Marsikaj bi kdaj lahko, pa tega ne storim. Lenoba je vseprisotna lastnost in ni je čez cone udobja, je prepričan tudi najbolj človeški del moje osebne narave. Vendar je ena plat v meni, ki se nikoli ne poleni. Lahko jo zadušim, se delam, da je ne slišim in sama sebe uničujem. Ne morem ne-pisati.